Mozirske planine, kot jim pravijo domačini, so razgibana planota nad Mozirjem, ki se na jugu spušča proti Savinji, na severu pa naslanja na Smrekovško pogorje. Pobočja večinoma prerašča temen smrekov gozd, na vršnem delu pa so znana smučišča in planine.
Nad njimi se vzpenja nekaj kopastih vrhov, med katerimi sta najzanimivejša najvišji Boskovec in pretežno goli Medvedjak. Za sam teren je značilno razjedeno površje z množico kraških pojavov, od suhih dolin do vrtač in jam. Najbolj znana med njimi je Ledenica severno od Mozirske koče, v kateri se – kot pove že ime – vse leto zadržuje led.
Smrekovško pogorje pa je poimenovano 15 km dolgo pogorje predalpskega sveta, ki leži na stičišču Šaleške, Zgornje Savinjske in Zgornje Mežiške doline. Pogorje se prične na vzhodu s Slemenom, nad njim se z vrhom Smrekovca prvič vzpne. Pogorje se preko Smrekovca nadaljuje proti vrhom Krnesa, Komna in Velikega Travnika, ki se blago dvigujejo nad zložnim pobočjem pogorja. Z Belo pečjo na zahodni strani se pogorje konča in na planini Vodole preide v Raduho.

Naravno okolje Smrekovškega pogorja je spričo naravnih danosti posebnost in hkrati naša dragocenost. Travniki in gozdovi pod Smrekovškim pogorjem so namreč še uspeli ohraniti naravo, ki je naša izjemna naravna dediščina.