Petek 24.10.2010
Leto 2010 se približuje svojemu koncu in za nami je še ena sezona treking lige. Družili smo na marsikaterem kraju v Sloveniji, spoznavali nove kotičke in se predvsem imeli fajn. Predenj se leto 2010 dokončno izteče smo o minuli sezoni povprašali najboljše tri ženske in moške tekmovalce v letošnji skupni razvrstitvi STL. Zanimalo nas je, kako so sploh prišli v ta šport in kaj je doprineslo do letošnjega izvrstnega uspeha.

Najprej odgovarjata tretjeuvrščena Marjetka Vrhunc in Martin Mlakar

Marjetka Vrhunc
Iz katerega športa oz. rekreacije si »prišel(-la) k nam«, na tekmovalni treking?
Rekreacijski tek, hoja v hribe

Kaj je bilo pri tebi letos odločilno za ta odličen dosežek?
Moja vztrajnost in partnerjeva  podpora

Kateri treking ti je bil letos najbolj všeč ?
Migajne aukol Tmina

V čem na treking  tekmovanjih najbolj uživaš in česa nimaš najbolj rad(-a)?
Ker nisem pri najhitrejših, imam čas za uživanje v razgledih, sploh če je to visokogorje

Kakšne proge so ti všeč – tekaške, tehnične, taborniške, po znamenitostih…
Da je vsakega po malem

Kaj bi spremenila, kaj popravila?
Naj trekingi ostanejo taki kot doslej

Martin Mlakar
Iz katerega športa oz. rekreacije si »prišel(-la) k nam«, na tekmovalni treking?
Pred leti sem tekmoval na gorskem kolesu, sedaj sem pa le še rekreativni gorski kolesar in priložnostni gorski tekač (za najlepše tekme), pozimi pa rekreativni turni smučar, tekač na smučeh, smučar  ...

Kaj je bilo pri tebi letos odločilno za ta odličen dosežek?
Prisotnost  in konstantni rezultati na vseh tekmah.  Če sem pošten pa tudi dejstvo da je nekaj najboljših manjkalo na kakšni tekmi.

Kateri treking ti je bil letos najbolj všeč ?
Trasa Bovec drugače pa Tolmin – John je imel krasno organizirano! So se pa vsi organizatorji potrudili po svojih najboljših močeh, tako da z nobenega trekinga nisem odšel razočaran.

V čem na treking  tekmovanjih najbolj uživaš in česa nimaš najbolj rad(-a)?
Čim bolj strmi vzponi in lepi razgledi, ne maram pa teka po ravnini - sploh po asfaltu.

 Kakšne proge so ti všeč – tekaške, tehnične, taborniške, po znamenitostih…
Najbolje da je kombinacija vseh prvin, ki jih potrebuješ za treking tekmovanje. Nobena skrajnost ni dobra – zanimiva.

Kaj bi spremenil, kaj popravil?
Omejitev ultra trase do 40km, kajti umiranje ko tečeš trase dolge čez 50 km ni več zanimivo in zabavno …  
Drugače pa naj ostane treking liga taka kot je in mislim da se je bo prihodnje leto udeležilo še več trekerjev.

Entuziazem in bližnjice, ki v končni fazi to sploh niso
Drugouvrščena v letošnji STL Darja Vavpetič in Peter Macuh sta oba izkušena tekaška tekmovalca, ki jih je privabil tekmovalni treking. Tudi njiju smo vprašali o tem, kaj jima je bilo na trekingih najbolj všeč in kateri od njih se jima je najbolj vtisnil v srce.

Darja Vavpetič

Iz katerega športa oz. rekreacije si »prišel(-la) k nam«, na tekmovalni treking?
Nekoč  odbojka, zadnja leta pa predvsem tek, kolesarjenje in potepanje po hribih.

Kaj je bilo pri tebi letos odločilno za ta odličen dosežek?

Ha, ha, potrpežljivost mojega moža, ki je moj kompas, Garmin in »roadbook« v eni osebi. In seveda veselje do spoznavanja bolj ali manj skritih kotičkov Slovenije.

Kateri treking ti je bil letos najbolj všeč ?
Tolminski, brez dvoma.

V čem na treking  tekmovanjih najbolj uživaš in česa nimaš najbolj rad(-a)?
Meni so všeč trekingi z razgledom, visokogorski. Kakšna sočna mi pa uide na strmih, drsečih, komaj prehodnih bližnjicah, ki v končni fazi to sploh niso. Po možnosti začinjenih s trnjem ali koprivami.

 Kakšne proge so ti všeč – tekaške, tehnične, taborniške, po znamenitostih…
Hm….lepo je spoznavati znamenitosti, naravne, kulturne, zgodovinske in seveda ljudi – domačine, ki vedno dajo pečat posameznim tekmam.

Kaj bi spremenil, kaj popravil?
Težko rečem. Včasih se zgodijo situacije, ki niso predvidene v pravilih – to je vedno malo sitno. Ampak, če  bo to najhujše kar se nam bo zgodilo tudi v prihodnje, bo prav super! Letos me je zmotilo predvsem to, da je bil treking na Rogli razpisan dokaj pozno in smo imeli že pred tem vplačan dopust. Ampak, težko je ustreči vsem, to je jasno.

Meni je bilo vsekakor  tudi letos super!

Iz katerega športa oz. rekreacije si »prišel(-la) k nam«, na tekmovalni treking?
Na tekmovalni treking sem prišel iz gorskih tekov. Na njih se redno pojavljam dobrih 15 let. Tja sem prišel iz maratona. Pred leti sem 15x tekel pod 3 ure, najhitreje 2:49:14. Na ultra maratonu Zagreb - Čazma (60 km), sem leta 1985 tekel 4:11:22. Na maraton sem prišel iz srednješolskih srednjih prog. Redno tečem dobrih 34 let .

Kaj je bilo pri tebi letos odločilno za ta odličen dosežek?
Zdravje. Zato sem bil vedno poleg. Motiv. Trekingi so bili zame zelo pomembna priprava za CCC na Ultra-Trail du Mont-Blancu. S CCC-jem sem tudi zato zelo dobro opravil v izjemno težkih vremenskih razmerah.

Kateri treking ti je bil letos najbolj všeč ?
Letos mi je bilo zelo všeč vseh 7 trekingov. Najbolj pa Tolmin, kjer so nas organizatorji nosili po rokah in Jezersko, ki je postreglo z zelo zanimivo traso.

V čem na treking  tekmovanjih najbolj uživaš in česa nimaš najbolj rad(-a)?
Uživam v naravi. V odkrivanju novih krajev. V odlični družbi. Hitrih odločitvah. Negotovosti. Večja hitrost gibanja ne pomeni nujno, da si prej v cilju. Uživam v celotni sceni, v analizah po dirkah. V spominih, ki ostanejo. Uživam v močnih občutkih, ki spremljajo to dogajanje. In ker vem, da je to odlična psihična in telesna priprava. Všeč mi je, da se moraš naučiti teči z obvezno opremo.

 Kakšne proge so ti všeč – tekaške, tehnične, taborniške, po znamenitostih…
Všeč mi je kombinacija teka in orientacije. S poudarkom na teku. Kakšen tehnično zahteven del proge ne škodi. In kakšna znamenitost na drugi strani tudi ne.

Kaj bi spremenil, kaj popravil?
Letos ste uspeli pripraviti zanimive in raznolike proge. Bilo je za vsakega nekaj. Enkrat je bil poudarek na dirjanju, drugič na orientaciji. Mislim, da je smer prava. Vsi skupaj, tekmovalke, tekmovalci in organizatorji, smo treking postavili na zemljevid Slovenije. Naj treking tu tudi ostane in se učvrsti. Ne bi veliko spreminjal. Ohranjal bi entuziazem.

Ko ti na koncu ostane zgodba zase…
Za posladek še intervju z najboljšima tekmovalcema v STL 2010. Oba sta zmagala precej suvereno. Pri ženskah smo na gostili zmagovalko Marijo Trontelj. Med moškimi pa je uspel pravi hattrick (tretja zaporedna zmaga) Mateju Mlakarju, ki nam je tudi z veseljem odgovoril na vprašanja in postregel s predlogi, kako bi se lahko naredilo ligo v nadaljevanju še bolj zanimivo.

Marija in Bogo Trontelj

Iz katerega športa oz. rekreacije si »prišel(-la) k nam«, na tekmovalni treking?
Gorski tek

Kaj je bilo pri tebi letos odločilno za ta odličen dosežek?
Kondicijska pripravljenost in nekaj smisla za orientacijo + Garmin

Kateri treking ti je bil letos najbolj všeč ?
Marija - Bovec zaradi organizacije, višine, razgleda in snega, voda skoraj na vsaki KT
Bogo - Rogla orientacijsko zahteven

V čem na treking  tekmovanjih najbolj uživaš in česa nimaš najbolj rad(-a)?
Uživava, če je proga speljana čim bolj stran od naseljenih območij in asfalta, da ima veliko višinsko razliko, da je orientacijsko zahtevna. Prvi pogoj za užitek je lepo vreme, dež in meglo sovražim, drugi pogoj pa dober reambuliran zemljevid merila 1:25000.  Pogreje naju če je v razpisu dolžina trekinga 40 km dejansko pa naredimo 50 in več pa še vode na KT  ni za vse.

Kakšne proge so ti všeč – tekaške, tehnične, taborniške, po znamenitostih…
Čim več višinske razlike, čim manj (nič) asfalta, orientacijske, kakšen vložek orientiringa (tako kot lani), kakšna naloga ne škodi, samo da imamo vsi enake pogoje.

Kaj bi spremenil, kaj popravil?
Samo tako naprej.  Za skupno uvrstitev ne smejo šteti vsi rezultati , ni pošteno do tistih ki organizirajo trekinge, ker imajo en rezultat manj.

Matej Mlakar
Iz katerega športa oz. rekreacije si »prišel(-la) k nam«, na tekmovalni treking?
V resnici imam samo rad gibanje, kakršnokoli. Je pa res, da če pristanem na najbolj fundamentalno, t.j. tek in to združiš s potrebo po naravi, začiniš z občasnimi nedomanskimi simptomi in težnjo po raziskovanju neobdelanega sveta, prideš do okužbe, ki se imenuje treking. Občasno je potrebno uslišati ta klic in tako se znajdeš na tekmi. Če k temu prišteješ že tako prirojeno trmoglavost in nepopustljivost do samega sebe, se ti noben zastavljen cilj ne zdi nemogoč.   V preteklosti sem bolj tlačil asfalt, nekako v stilu neskončnih cest, a nekega lepega dne me je spreletelo: ni bistvo v tem, da hodiš po uhojenih poteh civilizaciji na očeh, temveč, da izbereš tudi neuhojene stezice in najdeš kakšen nov prehod v smislu priti do cilja.

Kaj je bilo pri tebi letos odločilno za ta odličen dosežek?
Po lanski drugi overall zmagi sem si zaželel še hattrick. Čutil sem, da je izvedljivo, v resnici pa danes temu sploh ne pripisujem prevelikega pomena. Preprosto zgodilo se je. Če hodiš na tekme in zbiraš točke... V resnici pa si človek pred vsako tekmo le želi avanture, nepozabnih doživetij, čim manj poškodb in dobre družbe, zavite v konkurenco tekmovanja, takrat je misel na točke bolj obstranskega pomena. 

Kateri treking ti je bil letos najbolj všeč ?
Vsak je bil nekaj posebnega, ni nujno, da je všečno tudi prijetno. Zanimiva je bila orientacija v navidez ravnem delu Bele krajine, določeni odseki so zahtevali pomoč strička Oregona, fasciniral me je vzpon k postaji D v Bovcu in tekma z domačini, ki so tekli v rikverc smeri, matranje na Krnu, na Jezerskem pa je bilo sploh noro...

V čem na treking  tekmovanjih najbolj uživaš in česa nimaš najbolj rad(-a)?
Vsaj dve etapi na ultri morata biti po mojem prepričanju izrazito orientacijski, ni slabo, če je kakšen del speljan po bolj zahtevnem delu. Prav je, da obstaja več variant, ki omogočata enakovredno napredovanje h kontrolnim točkam. Ne maram ravninskih predelov in prehodov po obdelanih cestah, menim, da to ne sodi v treking tekmo. Mogoče ne bi bilo slabo poiskati več nemarkiranih poti, zdaj ko ima večina že gps, to ne bi smelo otežiti organizacije.

Kakšne proge so ti všeč – tekaške, tehnične, taborniške, po znamenitostih…
Če si v formi, je vsaka proga všečna. In pri tem ne mislim le na fizično plat. Ponavadi je odločilna glava.  Še tako sanjska trasa zna postati takrat le utrujajoča pot do cilja, in se na njej vališ kot utrujena  vreča krompirja. Nekaj takega sem občutil lani na Rogli s poškodovanim gležnjem, ko nobena avtosugestija ni pomagala. Takih trekingom si ne želim več. Takrat mora človek odstopiti. Je pa vedno poseben užitek, ko dobiš na štartu vsakega trekinga postavitev na karti A3 papirja in se prepričuješ, da je tam, ko boš šel sam, pravo in edino sprejemljivo glede na okoliščine. Pa veš, da bo že čez nekaj minut kasneje lahko popolnoma drugače - spremembe odločitev pa le stežka sprejemaš, če si prepričan v nasprotno. Ko pozneje lomastiš po bližnjicah, potiho preklinjaš, ker se ti pač mudi, pa si vseeno tako srečen, ker tako ali tako tam na tak način nikoli sam ne bi hodil. Tega je ponavadi na vsakem trekingu kar nekaj, sicer to ne bi bilo tisto, kar pričakujem in želim. Odtod izhaja odgovor na vprašanje: definitivno orientacijsko tekljive, izpostavljeno odmaknjene, kjer se je možno skriti in izgubiti. Da ostaneš na koncu z zgodbo o kraju - zase.

Kaj bi spremenil, kaj popravil?
Nič ni tako dobrega, da se ne bi dalo izboljšati. Mogoče bi bilo dobro razmisliti o večjem združevanju slovenske in hrvaške treking lige. To vključuje tudi večjo sinhronizacijo datumov tekem na obeh lokacijah. To je šport, ki mu lahko sledimo v vseh letnih časih, pozimi bolj ob morju. Tega v Sloveniji (še) nismo udejanili - potrebujemo kakšno tekmo pozimi!  Vsaj ena tekma bi morala biti celodnevna z 20 urnim limitom ali pa treking vikend v okviru dvodnevnega tekmovanja.  Nekateri predeli Slovenije so za udeležence tekem STL še popolnoma neraziskani, zato resno razmišljam o organizaciji kakšne tekme v naslednji sezoni, čeprav me to v samem bistvu sploh ne privlači. Raje sprejemam servis kot pa serviram. Glede na to, da denarnih nagrad ni (s čimer soglašam, saj na tekmo tako pridejo le resnični ljubitelji tega športa), bi organizator mogoče lahko razmišljal o kakšnih finančnih olajšavah za najboljše in najbolj zveste udeležence treking lige: kakšne brezplačne štartnine naprimer kot je to ponekod že praksa na Hrvaškem...ali pa za debitante na treking ligah, morda bi se krog trekerjev še razširil. Vsekakor pa velja pravilo: raje malo in dobro, kot pa več in preveč...

Vsem skupaj želimo uspešno in predvsem lepo pohodniško leto 2011!