Po poteh moje mladosti

Podrobnosti

Ponedeljek, 09.11.2009

Ponedeljek 9.11.2009, piše Bojan Jevševar

Spomini na mladost so vse bolj živi. Pred 40 leti so se prireditve začele enako. Športna srečanja niso bila tako bučna kot proslave, a vzorec za organizatorje je bil enak. Govorniki danes ne govorijo s takim zanosom, zato nikogar ne navdušijo. Namesto hvalnic državi so hvalnice sponzorjem, le takratno plehmusko je nadomestila resnično kakovostna godba na pihala. Hja, tudi skrb za vernike oz. potrošnike je nova. Zaradi silno nevarne ceste skozi središče mesta moramo na štart za fluorescentnim vodnikom v vrsti po dva. Potrošniki smo očitno bolj dragoceni kot so bili socialistični proletarci. Ali pa gre le za pomemben del naše nove zahodnjaške kulture, v kateri najbolj izstopa histerična skrb za varnost. Kljub temu, da moramo pred tekmovanjem podpisati celo stran dolgo izjavo, s katero se na vse prednike in vse potomce zaklinjamo, da bomo sami krivi, če bomo na tekmi štorasti in se poškodovali, nam ne dovolijo, da bi šli brez nadzora po pločniku. In kaj je bistvo te obsedenosti? Na strani oškodovancev gre samo za lakomnost, najprej pravnikov in potem oškodovancev samih, na drugi strani pa je prav tako strah za denar vseh potencialno odgovornih, po mnenju pohlepnih odvetnikov torej vseh od predsednika države do vseh očividcev.

Edino udeleženci ne tekmujemo za denar. Zato je spet vse v redu in spet sem v najboljši družbi, ko štartamo. Zdaj me spomini na mladost povsem preplavijo. Prvo kontrolno točko poznam, saj sem po pobočjih Maliča iskal kontrolne točke že kot pionir. Resda je danes več cest kot kolovozov, a relief je ostal enak. Do druge točke gremo mimo ruševin, kjer sem pred 40 leti bredel skozi gosto bezgovje in iskal kontrolno zastavico na planinski orientaciji.

Pri cerkvi Sv. Mohor me oblije toplo veselje, ko zagledam lipo, v katere votlo duplo sem prvič splezal kot otrok. Še živi. Tako sem prevzet, da pozabim, da je to tudi kontrolna točka, zato ne preluknjam kartona, temveč zdrvim po blatni poti navzdol. Ne opazim, da so se moji spremljevalci ustavili, saj takoj začnem razmišljati o naslednji kontroli, ki je na istem hribu, kjer sem jo imel na republiškem tekmovanju v planinski orientaciji pred skoraj 30 leti. Takrat sem jo iskal kakšnih 20 minut, ker so jo postavili za debelo bukev, da se z grebena ni videla. Tudi tukaj nisem opazil, da mi manjka ena kontrola, ker jih ne štejem. Iz orientacijskega teka imam nekaj navad, ki mi pri trekingu vedno škodijo. Kontrolni karton luknjam tako, da gledam samo hrbtno stran in luknjam po vrsti. Tako je najhitreje in perforacija je vedno v pravem kvadratku. Če kakšne kontrole ne izpustim.

Pod Gozdnikom se na stezi počutim kot doma, čeprav nisem bil na njej že 15 let. Mogoče zato zgrešim stezo skozi mlado smrečje in zavijem kar po širokem kolovozu navzdol. Prav spomini na to pot mi sprožijo alarm že po nekaj metrih spusta. Z mano je le Marko, ki si me je danes izbral kot svojo taktiko. Tako mi zaupa, da ne gre iskat nazaj poti, ko mu povem, da sem kiksnil, temveč ostane z mano in mi sledi naprej. Kot orientacist se seveda ne bom vračal, temveč prečim pobočje. Slej ali prej moram priti na pravo stezo. Res opazim najprej gozdno cesto, po kateri sva hitro pod pravim grebenčkom, potem pa opazim še vzpetino v grebenu, ki bi lahko bila prava. Zaženeva se v strmino in glej čudo. Ker sva prišla po brezpotju, sva jo našla hitreje kot tisti, ki so tekli po stezi, kajti med stezo in vrhom je bilo nekaj metrov smrekovine. Tako sva prehitela skupino, ki je bila pred nama vse od štarta.

Nadaljevanje je bilo vse lepše. Moker sneg, kaluže, megla vse gostejša. Pravo vzdušje za pravljico z zimskim pridihom. Žal pa so možgani kljub najhujši strmini Mrzlice še delovali in nenadoma sem dojel, da številka kontrole na karti ni skladna z mojim številom perforacij. Najprej sem spoznanje, da sem zafural tekmo, oznanil zvestemu spremljevalcu Marku. O njegovih občutkih ga nisem spraševal. On je zafural tekmo, ker se je ravnal izključno po meni. Tekmovalna vnema naju je seveda minila. Mislim tudi, da je Marko takrat naredil križ čez svojo taktiko. Poslej ga nisem imel več ob svojem boku.

Vendar mi je še vedno bolj zaupal kot drugim. To sem videl na 8., ko nas je organizator razveselil s finto, da je na vrh nalepil obvestilo, da je kontrola spodaj. Obrnil sem se in se ob smučarski vlečnici spuščal, ko sem srečal celo skupino zasledovalcev. Povedal sem jim, da moramo navzdol, da piše, da je kontrola proti spodnji postaji vlečnice, a mi niso verjeli in so odšli gor. Le Marko, ki je bil že od Mrzlice z njimi, se je spet pridružil meni. Poanta  te kontrole seveda ni bila v vzpenjanju in nabiranju vzponov, temveč v tem, da je bilo treba pomisliti, kje je naslednja kontrola. Zelo inteligentno in duhovito, zato traserju Janezu izkazujem globoko spoštovanje. Na vrh nas je odpeljal zato, da smo pri spustu prečkali cesto po smučišču, kajti cesta je šla skozi tunel pod smučiščem. In kontrola je bila v tunelu. Če bi nas vodil po cesti, bi je nihče ne iskal. Prav tako ne bi bilo ničesar zanimivega, če bi v opisu kontrole omenil tunel. Tako pa je v obvestilu na vrhu omenil le to, da kontrola ni v gozdu. Verjetno smo vsi najprej pomislili, da to pomeni, da je na smučišču. Vendar mi je kliknilo v glavi, ko sem ob robu smučišča opazil, da je pod njim tunel. Resda nisem bil povsem prepričan, kajti megla je bila tako gosta, da nisem videl drugega roba smučišča, a namig se mi je zdel dovolj očiten, da sem šel v tunel. Kot sva videla kasneje, sva z Markom pustila daleč zadaj skupino tistih, ki mi niso zaupali. Mogoče so prej preiskali celo smučišče.

Žal mi ni kliknilo na 6. kontroli, kjer smo dobili opis 9., ki ni bila vrisana na karti. Spet je šlo za igro traserja s tekmovalci, pri kateri smo vsi pogrnili zaradi gole malomarnosti. Vse je bilo dovolj jasno in enostavno, samo pol minute časa bi si morali vzeti in na karti točno določiti točko. A smo se vsi prepustili improvizaciji in zagotovilu, da je na spomeniku na sedlu napisano, kje je kontrola. Res je bilo. Ampak kontrola je bila 15 minut nazaj v breg, po katerem smo pritekli na sedlo. Če bi si na Mrzlici vzeli pol minute časa za to, bi prihranili vsaj 20 minut. Zelo vzgojno, zelo inteligentno, zato Janezu še enkrat izražam občudovanje. To je bila zame najlepša popestritev te tekme. Tisti, ki so se na traserja jezili, so bili v resnici jezni zaradi svoje neumnosti. Če se le da, krivimo koga drugega. Zelo človeško. Tako kot to, da se med tekmo ne znamo umiriti in razmisliti. Bistveno pri Janezovem igračkanju z našim umom pa se mi zdi to, da je napravil iz trekinga igro. Razočarani so lahko samo tisti, ki hodijo na tekme izključno zaradi rezultata. Janez pa nam je dal bistvo športa - zabavo. Zato je bila ta tekma ena najlepših v mojem življenju. Namesto sončnih razgledov z gorskih grebenov smo dobili mlečnobelo mokroto, namesto slanega znoja na ustnicah vonj po zimi, namesto zbitih sklepov od trdega makadama pa nagubano belo kožo na podplatih. Skratka vse je bilo drugače, kot smo vajeni na trekingih. Si lahko želimo še več?

No, še več smo dobili. Greben, kakršnih je v Sloveniji malo. Resda se ne more primerjati z grebenom Košute, a malo nad Laškim zanesljivo ni nihče pričakoval takega reliefnega bisera. Vedno znova me pretrese, koliko lepote je zbrane na tem našem majcenem koščku sveta. Že ime Ostri vrh namiguje na posebnost, takšen pa je kar ves greben. Zares oster greben, na katerem si najbrž marsikateri oblak prereže težek vamp. Tudi tokrat se je na njem preklala vsa težka novemberska sivina, odprl se je pogled v obe dolini, na celo prvo polovico proge, nad nami pa je zasijala modrina. Ob taki vzajemni ljubezni narave do svojih častilcev ni bilo težko odrintati do cilja.

Tekmo sem zavozil na 3., dan pa na cilju. Krasotica mi je pod nos pomolila najbolj falični simbol potrošniške družbe in me vprašala po vtisih, meni pa se ob pogledu v njene res lepe oči ni vse dvignilo, temveč vse povesilo, če se je sploh še lahko kaj. Bil sem tako utrujen, da sem komaj stal. Če pomislim, kolikokrat me razganja od energije, pa nikjer nobene, da bi v taki skoraj intimni razdalji čebljala z mano. Ko se prilika pojavi, pa ni v meni niti enega samcatega moškega hormončka več. Če bi mi tam na cilju vzeli kri in jo analizirali, bi lahko odkrili doslej neznan starčevski hormon. Zato se mi hodiči niso zdeli samo simbolična nagrada, zame je zelo praktična. Gorenjskega Janeza, ki je sestavil prvo jakostno skupino, bom s cvičkom podkupil, da me spravi med nagrajence še naslednje leto, kajti ni več daleč čas, ko bom potreboval vsaj dva hodiča, da bom zmogel treking do konca. Ampak dokler nas bo Ljubljanski Janez razveseljeval s svojimi domislicami, bom vztrajal.